tebi

nekoc so bile sanje, precudovite sanje... bistvo vsakegea dneva v cakanju na tvoj klic, na tvoj objem in smeh tvojih oci... cutiti se ljubljeno... ne, to niso bile sanje, bila je sladka resnicnost...
ja, seveda, popolnosti ni in je nikoli ne bo... vse se razblini, ko nastopi happy ending... happy??! brez zal besede, brez kakrsnekoli besede, preprosto temen konec... a zato toliko upanja? kakor odsel, znova prisel?
pomislis, kdaj name? kaj cutis? si zazelis mojega objema?
vse skupaj je velika napaka, od zacetka. tega se zavedam, zavedam, ko razmisljam in ne cutim. ko cutim te pogresam, tako da boli in z vsakim dnevom nic boljse... hm... cas celi??? nvm, verjetno si tega niti ne zelim... zelim imeti saj to... drobtinice... tako je tvoja toplina se ob meni... in cas ostane brez zdravilnega ucinka, ce ohranjas le lepe stvari, na celotno napako vsega pa pomislis le tu in tam.
se vedno ne verjamem, da sem tu jaz v prvi osebi, da je to del mojega zivljenja. nikoli, si ne bi pripisala cesa takega... ce se dogaja komu drugemu, bi rekla, bezi, dokler mores... neobveznosti, obljube, le obljube, naivnost, ljubezen in resnica. ja, zarecenega kruha se najvec poje... na koncu plesni, sicer lepa misel nate razjeda moj smisel, ki ostaja le pikica tam nekje... kaj sem jaz? le delcek tistega, kar sem si nekoc zelela... sedaj si zelim le tebe... manj te vidim, raje bi te imela... pri meni vse deluje v obratnem zaporedju.
in ona... tudi za njo mi je ze hudo, nobene jeze vec, obzalovanje, da ne premoreta malo tistega, kar potrebujeta, da bi si naglas rekla, rada se imava, sedaj bova to pokazala svetu, ne, ostajata vsak na svojem pragu, ti v ne tako zelo osamljeni samoti, ona z njim. absurd??! cemu vsa bolecina?? za nic...
tudi jaz ostajam nema... ne moram priznati tebi, ki ti je namenjeno... rada te mam... tebe cakam... ko bos imel cas in delcek svojega srca... prosim pridi... dam ti vse.

za tele besede bi rada, da jih slisi cel svet, tako zelo verjamem vanje, tako zelo mi vsak dan dajejo upanje in pogum za vsak nov korak. vendar ostaja praznian, ker jih ti verjetno ne prebiras, ker jih preprosto nemorem povedati tebi... ne morem... tisoc vprasanj, tisoc kaj pa, ce.... kaj pa, ce ti bom se manj pomenila, kot sedaj? ja.... primorana izbirati med slabim in se slabsim...

najvecja bolecina, da imas njo in hkrati najvecja sreca, gledati, kako znas ljubiti... sreca v tvojih oceh... to mi je dovolj, da grem v nov dan...

zelja

...metuljcki in prijeten obcutek v trebuhu...

...nemir in prijetna misel pred spanjem...

...sanje polne upanja in srece...

...nepricakovano srecanje, pogovor, dotik...

...vse zavito v skrivnostih duše...

...varno, moje in s pricakovanjem...

...morda pa nekoc...

ko obstanes...

koliko casa je potrebno, da nehas ziveti v preteklosti?
koliko truda je potrebno, da nehas vlivati vsa svoja upanja za bodocnost v preteklost?
koliko moci, da spregledas realnost in prenehas smisel iskati v preteklosti, ki je ze davno ni vec?
en mesec, eno, dve, tri leta?
vcasih vsaka senca preteklosti daje vec moci kot sedanjost, ki bezi in preteklost, ki se izmika... vse le zato, ker bi rad obstal... za en poljub, za en objem... za vse in za dejanski nic... ker ni obzalovanja za vse stvari, ki polzijo mimo tebe, ker imas obcutek, da ti je preteklost dala in vzela ze vse...
vendar to je le obcutek...
le en tezek korak naprej je potreben, da se prepricas, ali je temu res tako...

you only see what your eyes want to see...

dotik

en majhen, drobcen dotik... neprecenljiv, ne zamenjam ga za nic. poboza te kot tisti sladki nasmeh, pomezik, ki se ti zasidra v srce in ga cuvas za vedno.
pomeni mi vse, ne dam ga za nic. se kdaj, da osvezi in obogati spomin, da misel znova postane resnicnost.
le malo je takih, dotikov namrec, ki bozajo srce. pridejo drugi, vsak zasede svoje mesto, tvoj pa ostaja in bo vedno tam, del mene.
tudi srce je sibko in si zeli dotikov, ko caka, da se ponovi tvoj... dotik, ki boza srce... in nasmeh, ki ga ogreje... in misel nate, da zazivi... in tvoja blizina, da onemi...



vir

pravi trenutek

kolikokrat te dohiti dejstvo, ko imas na voljo ves cas sveta, pa se odlocis za napacen trenutek. pa je trenutek sploh pomemben, prispevajo k bistvu zivljenja. verjetno vsak res ne, vendar dovolj je le en trenutek odlocitve, ki jo objokujes kasneje. zakaj tako, zakaj ne drugace?
nima smisla. vsi ti, ne vedno najbolj razumni, sestavni delci nasega zivljenja, so tudi del nas. treba pa je ziveti za zdaj, ne za nazaj, tudi prihodnost nas marsikdaj prehitro dohiti.
se za naprej odlocati na nacin ziveti in doziveti, ker je zivljenje kratko ali ziveti in si vzeti cas za razmislek, ker je zivljenje kratko?
preveckrat si ocitam, da si ne dovolim vec, biti jaz v vseh tistih posebnih oceh, ki me gledajo napacno.

jutri je nov dan...


vir