tebi

nekoc so bile sanje, precudovite sanje... bistvo vsakegea dneva v cakanju na tvoj klic, na tvoj objem in smeh tvojih oci... cutiti se ljubljeno... ne, to niso bile sanje, bila je sladka resnicnost...
ja, seveda, popolnosti ni in je nikoli ne bo... vse se razblini, ko nastopi happy ending... happy??! brez zal besede, brez kakrsnekoli besede, preprosto temen konec... a zato toliko upanja? kakor odsel, znova prisel?
pomislis, kdaj name? kaj cutis? si zazelis mojega objema?
vse skupaj je velika napaka, od zacetka. tega se zavedam, zavedam, ko razmisljam in ne cutim. ko cutim te pogresam, tako da boli in z vsakim dnevom nic boljse... hm... cas celi??? nvm, verjetno si tega niti ne zelim... zelim imeti saj to... drobtinice... tako je tvoja toplina se ob meni... in cas ostane brez zdravilnega ucinka, ce ohranjas le lepe stvari, na celotno napako vsega pa pomislis le tu in tam.
se vedno ne verjamem, da sem tu jaz v prvi osebi, da je to del mojega zivljenja. nikoli, si ne bi pripisala cesa takega... ce se dogaja komu drugemu, bi rekla, bezi, dokler mores... neobveznosti, obljube, le obljube, naivnost, ljubezen in resnica. ja, zarecenega kruha se najvec poje... na koncu plesni, sicer lepa misel nate razjeda moj smisel, ki ostaja le pikica tam nekje... kaj sem jaz? le delcek tistega, kar sem si nekoc zelela... sedaj si zelim le tebe... manj te vidim, raje bi te imela... pri meni vse deluje v obratnem zaporedju.
in ona... tudi za njo mi je ze hudo, nobene jeze vec, obzalovanje, da ne premoreta malo tistega, kar potrebujeta, da bi si naglas rekla, rada se imava, sedaj bova to pokazala svetu, ne, ostajata vsak na svojem pragu, ti v ne tako zelo osamljeni samoti, ona z njim. absurd??! cemu vsa bolecina?? za nic...
tudi jaz ostajam nema... ne moram priznati tebi, ki ti je namenjeno... rada te mam... tebe cakam... ko bos imel cas in delcek svojega srca... prosim pridi... dam ti vse.

za tele besede bi rada, da jih slisi cel svet, tako zelo verjamem vanje, tako zelo mi vsak dan dajejo upanje in pogum za vsak nov korak. vendar ostaja praznian, ker jih ti verjetno ne prebiras, ker jih preprosto nemorem povedati tebi... ne morem... tisoc vprasanj, tisoc kaj pa, ce.... kaj pa, ce ti bom se manj pomenila, kot sedaj? ja.... primorana izbirati med slabim in se slabsim...

najvecja bolecina, da imas njo in hkrati najvecja sreca, gledati, kako znas ljubiti... sreca v tvojih oceh... to mi je dovolj, da grem v nov dan...

zelja

...metuljcki in prijeten obcutek v trebuhu...

...nemir in prijetna misel pred spanjem...

...sanje polne upanja in srece...

...nepricakovano srecanje, pogovor, dotik...

...vse zavito v skrivnostih duše...

...varno, moje in s pricakovanjem...

...morda pa nekoc...

ko obstanes...

koliko casa je potrebno, da nehas ziveti v preteklosti?
koliko truda je potrebno, da nehas vlivati vsa svoja upanja za bodocnost v preteklost?
koliko moci, da spregledas realnost in prenehas smisel iskati v preteklosti, ki je ze davno ni vec?
en mesec, eno, dve, tri leta?
vcasih vsaka senca preteklosti daje vec moci kot sedanjost, ki bezi in preteklost, ki se izmika... vse le zato, ker bi rad obstal... za en poljub, za en objem... za vse in za dejanski nic... ker ni obzalovanja za vse stvari, ki polzijo mimo tebe, ker imas obcutek, da ti je preteklost dala in vzela ze vse...
vendar to je le obcutek...
le en tezek korak naprej je potreben, da se prepricas, ali je temu res tako...

you only see what your eyes want to see...

dotik

en majhen, drobcen dotik... neprecenljiv, ne zamenjam ga za nic. poboza te kot tisti sladki nasmeh, pomezik, ki se ti zasidra v srce in ga cuvas za vedno.
pomeni mi vse, ne dam ga za nic. se kdaj, da osvezi in obogati spomin, da misel znova postane resnicnost.
le malo je takih, dotikov namrec, ki bozajo srce. pridejo drugi, vsak zasede svoje mesto, tvoj pa ostaja in bo vedno tam, del mene.
tudi srce je sibko in si zeli dotikov, ko caka, da se ponovi tvoj... dotik, ki boza srce... in nasmeh, ki ga ogreje... in misel nate, da zazivi... in tvoja blizina, da onemi...



vir

pravi trenutek

kolikokrat te dohiti dejstvo, ko imas na voljo ves cas sveta, pa se odlocis za napacen trenutek. pa je trenutek sploh pomemben, prispevajo k bistvu zivljenja. verjetno vsak res ne, vendar dovolj je le en trenutek odlocitve, ki jo objokujes kasneje. zakaj tako, zakaj ne drugace?
nima smisla. vsi ti, ne vedno najbolj razumni, sestavni delci nasega zivljenja, so tudi del nas. treba pa je ziveti za zdaj, ne za nazaj, tudi prihodnost nas marsikdaj prehitro dohiti.
se za naprej odlocati na nacin ziveti in doziveti, ker je zivljenje kratko ali ziveti in si vzeti cas za razmislek, ker je zivljenje kratko?
preveckrat si ocitam, da si ne dovolim vec, biti jaz v vseh tistih posebnih oceh, ki me gledajo napacno.

jutri je nov dan...


vir

led

mrzlo, zareze kot led, nikjer izhoda, pred samim sabo se ne da ubezati, nikjer exit vrat. ne vem, cemu naj to prepisem, da se vedno in vedno pojavljam v situacijah, ki bi se jih vsak pameten clovek izogibal kot hudic kriza... verjetno je glavni razlog v upanju, da naslednjic bo vse vredu, ne more se dvakrat ponovtiti slaba zgodba, z isto osebo v podobni zgodbi v novi preobleki in vse se bo lepo izteklo. ali prevec upanja pomeni naivnost? ahm, bo ze drzalo. verjamem, nasedem in sem zopet na zacetku, le da ima ta zacetek se eno crno piko vec, ki ne bo sla stran.

kolikokrat gre lahko osel na led? uf, zelo velikrat, saj scasoma tudi led dobi debelejso skorjo, osel pa na zalost tudi. slej kot prej ostanejo le koscki...

vir

pomlad

praznina, nepopisna praznina, nemoc in nezmoznost vrnitve, le dejstvo, ki ga ne morem, ne zelim sprejeti.

hvala, da marsikaj gledam skozi tvoj pogled, opazim tiste drobne pomembnosti, ki res stejejo, le te in nic drugega, saj ves, zvezde, pesem in mir.

in ves, pomlad prihaja, v vsem te najdem.

tako blizu, tako dalec

nikoli se ne navelicam misli nate,
ki isce in zaseda vsak delcek tega kar sem.
ves cas si mi tako blizu
in ves cas vem, da je to le moj ideal,
ker si ti tako dalec.
pri tebi ni prostora za misel name...

moje sanje se zivijo...


rekel si, da bo lahko, ko izginejo vse sanje, ko pozabis nanje...

ko glasba prebudi cute...

danes sem ob gledanju ameriskega idola in poslusanju enega izmed tekmovalcev, ki je pel komad What if od Creed, dobila obcutek, da sem v casu izpred stirih let, ko so bili komadi te skupine na mojem dnevnem glasbenem jedilniku.
kar prijeten srh me je preletel, ko sem imela pred ocmi dogodke, ki so se takrat odvijali. postavitev moje sobe takrat, vonj mojega parfuma, ki sem ga uporabljala takrat, vznemirjenost, ko sem cakala takratno ljubezen in kraji, lokali, kamor sva se odpravljala.
a tudi vas, kdaj preseneti ta obcutek?
skoraj lahko recem, da mi je dolocena pesem kot casovni stroj. mogoce pa ni tako neobicajno, da si parcki zbirajo skupne pesmi, konec koncev, bi bilo to lahko tudi karkoli drugega.


seveda, morm prilozit en komad od creedov... za dobre stare case (saj taksni so se zdeli takrat, saj veste, nikoli jih ne bi menjala, vracala se pa tudi ne bi).



tule pa se besedilo, da si lahko prepevate zravn. vec jih dobite tule.

"Don't Stop Dancing"

At times life is wicked and I just can't see the light
A silver lining sometimes isn't enough
To make some wrongs seem right
Whatever life brings
I've been through everything
And now I'm on my knees again

But I know I must go on
Although I hurt I must be strong
Because inside I know that many feel this way

[Chorus:]
Children don't stop dancing
Believe you can fly
Away...away

At times life's unfair and you know it's plain to see
Hey God I know I'm just a dot in this world
Have you forgot about me?
Whatever life brings
I've been through everything
And now I'm on my knees again

But I know I must go on
Although I hurt I must be strong
Because inside I know that many feel this way

[Chorus]

Am I hiding in the shadows?
Forget the pain and forget the sorrows

Am I hiding in the shadows?
Forget the pain and forget the sorrows

But I know I must go on
Although I hurt I must be strong
Because inside I know that many feel this way

[Chorus]

Am I hiding in the shadows?
Are we hiding in the shadows?

tide in the tide

moram priznati, da sem jih odkrila pred kratkim in od takrat mi ne grejo z uses. presenecena, da lahko slovenska glasbena scena se vedno postreze z menim vsecno glasbeno skupino in se pridruzi, po mojem mnenju, nivoju skupine Melodrom ali Dan D. i like it, almost love it, but like it :) both.

sicer gre za dve skupini Tide in The Tide.

Nothing To Lose je drugi album primorske skupine Tide, Seven Days pa prvi. za vse, ki vas zanima vec obiscite njihovo uradno stran, kjer si alhko pogledate tudi, kje v bodoce koncertirajo.

tule pa en njihov komad...
Tide - Evolution




The Tide, ki prihajajo iz Kranja, so pa leta 2006 izdali album z naslovom Love&Trust, s katerega je tudi, ze vsem poznana Desire. vec o njih si lahko preberete tukaj.

tu pa njihov komad z leta 2005...
The Tide - Carry on

vedno ista zgodba

vsakic znova... se ujamem na tvoj pogled, nagajiv mezik in par besed. to je vse kar potrebujem, nic vec. da ne omenjam, kaksne nadnaravne zmoznosti ima ze samo tvoja prisotnost... od psiholoskega vedenja najstnice, pa naj se se tako prepricujem, da ni nic, da naj ne pozabim dihati in saj zaprem usta, ko te gledam... bitje srca se poveca, za -i-dont-wanna-know-how-much...

vedno isto, pa ce mi vracas naklonjenost ali ne, samo, da si tam.

ko se ze prepricam, da bo pa vendarle z nekaksno se ne ugotovljeno metodo mozno iti cez tebe, se prisiliti, da to ni to, ni prihodnosti, ni nicesar, le trpljenje, ki ga po pravici povedano sama iscem in ne glede na to, da vem, da bo za minljivimi in zelo kratkotrajnimi trenutki vedno le bolecina, pride cudezna tabletka. ti, tvoj odziv, spet ljubec, ja, prevec sanjski. vendar meni zadostuje, zadostujejo mi ti trenutki, preprosto zivim za njih in jih imam rada, jih ne obzalujem. ceprav ze naslednji dan vem, da here we go again, spet ista pesem, bolecina, nic vec tvojega odziva, dokler... si zopet ne premislis, dokler se ti tako znova ne odlocis, da si me zelis. se vedno je vredno cakati, misliti nate, se vedno mi je vredno.
pri tebi rusim vsa svoja nacela, vse kar navidez sem, ampak sem tudi to, kar sem, ko sem s tabo, takrat sem najsrecnejsa, potrjujes mi, da sanjski svet obstaja tudi v resnicnosti.
prosim, se kdaj...
moje prepricevanje sebe, da si vec, kot le obcasna ponavljajoca se aventura, grenka resnicnost v slabih dneh pa je nekako takole...

napacen magnet

... oziroma bolje receno, moj magnet ne deluje!!! me ne uboga in posilja napacne signale napacnim ljudem. ali pa le vso tisto energijo, ki jo hocem, optimisticno-telepatsko, usmeriti na dolocene osebke, preumserja, zaradi napacno delujocih (beri: proti-meni-zarotenih) posrednikov alias mojo prijaznost do dolocenih prijateljev preobraca v meni nerazumljivo mimiko hocem vec. zagotovo poznam krivce, se tolazim, da obstajajo... in to so fermoni. pac ne moremo si pomagati, da nam je nekdo vsec, ta feeling je tudi meni vse prej kot neznan. a kje je zanka... so tudi krivci, za to, da si pac ne moremo pomagati, ko nam nekdo ni vsec...

in zadnje case dogodki le potrjujejo sedanje dejstvo, da fermoni sploh nimajo sorodne duse, da vse delajo po svoje in po nacelu popolnoma drugacno je boljse. not! jaz se ne pocutim bolje... preprosto mi ni vseeno, ko je nekdo tako vztrajen, jaz pa le tista nepopustljiva bitch (mrha-ljubkovalno :).

uf, kasna zbirka v zadnjem casu, nepohvalno, a vendar...

sem magnet za nekoga, ki po vseh zares prijaznih odklonitvah tezi za telefonsko... in ne, to ni vec simpaticno, kvecjemu ze nekako psiholosko vprasljivo s strani, kaksne I-love-myself bolezni,...

sem magnet za nekoga, ki se se iz neznanega razloga pretvarja o svoji starosti, da bi mi bil kos.... in, ne, to ni kull...

sem magnet za nekoga, ki ga res nocem prizadeti, a kar vztraja in dobivam obcutek, da je pri njem prisotna le zelja imeti kogarkoli in ne imeti nekoga...

mogoce zveni prevec kriticno do drugih, but believe mi, ni.

kje so fermoni takrat, ko jih potrebujem na svoji strani, zakaj me vlecejo v napacno smer... mogoce le moj magnet ne razloci smisla magnet-magnet in bolj deluje na magnet-nemagnet ali bolje magnet-obcasno-magnet.

in se to... fermoni --- my ass!

the truth...

you go back to her and i go back to black...

HOW TRUE...

komad pove vec kot besede...

ko si moj

je res prevec imeti eno zeljo...
te cutiti ob sebi...
da ne zbledi obcutek, ko se nasmejis...
ko mi nezno zasepatas na uho...
cutiti tvoj pogled na sebi,
ceprav ga ne vidim...

pozabiti, spustiti, oditi...
naprej...
samo tebe ne...

mogoce pa nekoc...
spet ob meni...
cakam...

pricakuj nepricakovano

sem vecna in nepopravljiva dvomljivka, o vsem, zlasti pa o ljudeh, ki jih na novo puscam v svoje zivljenje. to mogoce zveni malo naduto, da si blizu mene rabis moje special dovoljenje za to. vendar resnica je dalec od tega. pac nisem clovek, ki bi vsakega, ki spozna, uvrstila med top prijatelje, da bi z njim v prvi uri razgabljala o vseh mojih tezavah in vse skupaj podkrepila s kaksno socno zadevo, kaj, kje in s kom pocnem dolocene stvari. no, mogoce pa res obstaja elitni krog mojih prijateljev... ki je, roko na srce, bolj elitni krog prijatelja ali dveh. razlog ni v tem, da sem samotarska in ekstremno nedruzabna, le svoj cas potrebujem, da se zacutim s clovekom. ker ne skacem po ljudeh, ki jih prvic srecam in ne dajem krvnih priseg prijateljstva takoj ob prvem rokovanju z nekom, se ne pomeni, da si ne zelim novih spoznanstev.

in tu prides ti... nisi in nisi obupal pri ohranjanju zacetnih stikov, ki jih nisem jemala resno, pac se nekdo, ki mu je dolgcas in mu pride moj cas prav. vendar si se vztrajal, vsak dan znova sem dobila potrditev, da tu ni koristoljubnih zelja, da ne klices, pises le v tri dni, da te morda dejansko veseli prezivljati cas z mano. moji zacetni skepticni prebliski o tvojih namenih so zelo hitro izgubili svoj pomen. najin odnos mi je postal tako domac, vsakodneven, preprosto del mene. za vsak tak odnos bom hvalezna za vecno, ne glede na vse. nikoli ti nisem na glas povedala, koliko stvari sem se naucila od tebe, koliko mi je vse skupaj pomenilo. da, dobrega pol leta si mi pomenil toliko, kot vsi moji bliznji, se vedno mi. ceprav se ne slisiva vec, ker si tako iznenada kot si poiskal ta najin odnos, tudi vse skupaj prekinil.

imam obcutek, da me zadnje case zivljenje uci ravno to ---- pricakuj nepricakovano, sreco, bolecino, vse. le, da je pri meni vse poostreno z ekstremi, nenadna sreca, ko najmanj pricakujem, zato toliko bolj sladka in nosljiva upanja in znova, najbolj nepricakovano slovo. zate bi se en dan pred spoznanjem, da sem res postala odvec zate, dala roko v ogenj, vse bi naredila zate, brez pomisleka, tega nikoli nisem pricakovala od tebe, vendar me je vedno grel obcutek, da si tam zame, da ti ni vseeno.

pogresam najino prijateljstvo, najine pogovore, pogresam tebe...

mogoce le moja naivnost ne pozna meja... ne vem, rada imam mojo naivnost, daje mi upanje v ljudi.

mogoce pa je moj zacetni ledeni zid se vedno pretanek... ne vem, nikoli ne bom pozabila tvojega prispevka k mojemu zivljenju... rtm.

dobro jutro, moj blog!

novo leto, ki sicer ni vec tako zelo novo :), vendar vseeno... polno taksnih in drugacnih obljub... in tu je moj blog. vabljeni na branje in upava, da vas ne razocarava ;)