... oziroma bolje receno, moj magnet ne deluje!!! me ne uboga in posilja napacne signale napacnim ljudem. ali pa le vso tisto energijo, ki jo hocem, optimisticno-telepatsko, usmeriti na dolocene osebke, preumserja, zaradi napacno delujocih (beri: proti-meni-zarotenih) posrednikov alias mojo prijaznost do dolocenih prijateljev preobraca v meni nerazumljivo mimiko hocem vec. zagotovo poznam krivce, se tolazim, da obstajajo... in to so fermoni. pac ne moremo si pomagati, da nam je nekdo vsec, ta feeling je tudi meni vse prej kot neznan. a kje je zanka... so tudi krivci, za to, da si pac ne moremo pomagati, ko nam nekdo ni vsec...
in zadnje case dogodki le potrjujejo sedanje dejstvo, da fermoni sploh nimajo sorodne duse, da vse delajo po svoje in po nacelu popolnoma drugacno je boljse. not! jaz se ne pocutim bolje... preprosto mi ni vseeno, ko je nekdo tako vztrajen, jaz pa le tista nepopustljiva bitch (mrha-ljubkovalno :).
uf, kasna zbirka v zadnjem casu, nepohvalno, a vendar...
sem magnet za nekoga, ki po vseh zares prijaznih odklonitvah tezi za telefonsko... in ne, to ni vec simpaticno, kvecjemu ze nekako psiholosko vprasljivo s strani, kaksne I-love-myself bolezni,...
sem magnet za nekoga, ki se se iz neznanega razloga pretvarja o svoji starosti, da bi mi bil kos.... in, ne, to ni kull...
sem magnet za nekoga, ki ga res nocem prizadeti, a kar vztraja in dobivam obcutek, da je pri njem prisotna le zelja imeti kogarkoli in ne imeti nekoga...
mogoce zveni prevec kriticno do drugih, but believe mi, ni.
kje so fermoni takrat, ko jih potrebujem na svoji strani, zakaj me vlecejo v napacno smer... mogoce le moj magnet ne razloci smisla magnet-magnet in bolj deluje na magnet-nemagnet ali bolje magnet-obcasno-magnet.
in se to... fermoni --- my ass!
Ni komentarjev:
Objavite komentar