sem vecna in nepopravljiva dvomljivka, o vsem, zlasti pa o ljudeh, ki jih na novo puscam v svoje zivljenje. to mogoce zveni malo naduto, da si blizu mene rabis moje special dovoljenje za to. vendar resnica je dalec od tega. pac nisem clovek, ki bi vsakega, ki spozna, uvrstila med top prijatelje, da bi z njim v prvi uri razgabljala o vseh mojih tezavah in vse skupaj podkrepila s kaksno socno zadevo, kaj, kje in s kom pocnem dolocene stvari. no, mogoce pa res obstaja elitni krog mojih prijateljev... ki je, roko na srce, bolj elitni krog prijatelja ali dveh. razlog ni v tem, da sem samotarska in ekstremno nedruzabna, le svoj cas potrebujem, da se zacutim s clovekom. ker ne skacem po ljudeh, ki jih prvic srecam in ne dajem krvnih priseg prijateljstva takoj ob prvem rokovanju z nekom, se ne pomeni, da si ne zelim novih spoznanstev.
in tu prides ti... nisi in nisi obupal pri ohranjanju zacetnih stikov, ki jih nisem jemala resno, pac se nekdo, ki mu je dolgcas in mu pride moj cas prav. vendar si se vztrajal, vsak dan znova sem dobila potrditev, da tu ni koristoljubnih zelja, da ne klices, pises le v tri dni, da te morda dejansko veseli prezivljati cas z mano. moji zacetni skepticni prebliski o tvojih namenih so zelo hitro izgubili svoj pomen. najin odnos mi je postal tako domac, vsakodneven, preprosto del mene. za vsak tak odnos bom hvalezna za vecno, ne glede na vse. nikoli ti nisem na glas povedala, koliko stvari sem se naucila od tebe, koliko mi je vse skupaj pomenilo. da, dobrega pol leta si mi pomenil toliko, kot vsi moji bliznji, se vedno mi. ceprav se ne slisiva vec, ker si tako iznenada kot si poiskal ta najin odnos, tudi vse skupaj prekinil.
imam obcutek, da me zadnje case zivljenje uci ravno to ---- pricakuj nepricakovano, sreco, bolecino, vse. le, da je pri meni vse poostreno z ekstremi, nenadna sreca, ko najmanj pricakujem, zato toliko bolj sladka in nosljiva upanja in znova, najbolj nepricakovano slovo. zate bi se en dan pred spoznanjem, da sem res postala odvec zate, dala roko v ogenj, vse bi naredila zate, brez pomisleka, tega nikoli nisem pricakovala od tebe, vendar me je vedno grel obcutek, da si tam zame, da ti ni vseeno.
pogresam najino prijateljstvo, najine pogovore, pogresam tebe...
mogoce le moja naivnost ne pozna meja... ne vem, rada imam mojo naivnost, daje mi upanje v ljudi.
mogoce pa je moj zacetni ledeni zid se vedno pretanek... ne vem, nikoli ne bom pozabila tvojega prispevka k mojemu zivljenju... rtm.
Ni komentarjev:
Objavite komentar