vsakic znova... se ujamem na tvoj pogled, nagajiv mezik in par besed. to je vse kar potrebujem, nic vec. da ne omenjam, kaksne nadnaravne zmoznosti ima ze samo tvoja prisotnost... od psiholoskega vedenja najstnice, pa naj se se tako prepricujem, da ni nic, da naj ne pozabim dihati in saj zaprem usta, ko te gledam... bitje srca se poveca, za -i-dont-wanna-know-how-much...
vedno isto, pa ce mi vracas naklonjenost ali ne, samo, da si tam.
ko se ze prepricam, da bo pa vendarle z nekaksno se ne ugotovljeno metodo mozno iti cez tebe, se prisiliti, da to ni to, ni prihodnosti, ni nicesar, le trpljenje, ki ga po pravici povedano sama iscem in ne glede na to, da vem, da bo za minljivimi in zelo kratkotrajnimi trenutki vedno le bolecina, pride cudezna tabletka. ti, tvoj odziv, spet ljubec, ja, prevec sanjski. vendar meni zadostuje, zadostujejo mi ti trenutki, preprosto zivim za njih in jih imam rada, jih ne obzalujem. ceprav ze naslednji dan vem, da here we go again, spet ista pesem, bolecina, nic vec tvojega odziva, dokler... si zopet ne premislis, dokler se ti tako znova ne odlocis, da si me zelis. se vedno je vredno cakati, misliti nate, se vedno mi je vredno.
pri tebi rusim vsa svoja nacela, vse kar navidez sem, ampak sem tudi to, kar sem, ko sem s tabo, takrat sem najsrecnejsa, potrjujes mi, da sanjski svet obstaja tudi v resnicnosti.
prosim, se kdaj...
moje prepricevanje sebe, da si vec, kot le obcasna ponavljajoca se aventura, grenka resnicnost v slabih dneh pa je nekako takole...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar