dotik

en majhen, drobcen dotik... neprecenljiv, ne zamenjam ga za nic. poboza te kot tisti sladki nasmeh, pomezik, ki se ti zasidra v srce in ga cuvas za vedno.
pomeni mi vse, ne dam ga za nic. se kdaj, da osvezi in obogati spomin, da misel znova postane resnicnost.
le malo je takih, dotikov namrec, ki bozajo srce. pridejo drugi, vsak zasede svoje mesto, tvoj pa ostaja in bo vedno tam, del mene.
tudi srce je sibko in si zeli dotikov, ko caka, da se ponovi tvoj... dotik, ki boza srce... in nasmeh, ki ga ogreje... in misel nate, da zazivi... in tvoja blizina, da onemi...



vir

pravi trenutek

kolikokrat te dohiti dejstvo, ko imas na voljo ves cas sveta, pa se odlocis za napacen trenutek. pa je trenutek sploh pomemben, prispevajo k bistvu zivljenja. verjetno vsak res ne, vendar dovolj je le en trenutek odlocitve, ki jo objokujes kasneje. zakaj tako, zakaj ne drugace?
nima smisla. vsi ti, ne vedno najbolj razumni, sestavni delci nasega zivljenja, so tudi del nas. treba pa je ziveti za zdaj, ne za nazaj, tudi prihodnost nas marsikdaj prehitro dohiti.
se za naprej odlocati na nacin ziveti in doziveti, ker je zivljenje kratko ali ziveti in si vzeti cas za razmislek, ker je zivljenje kratko?
preveckrat si ocitam, da si ne dovolim vec, biti jaz v vseh tistih posebnih oceh, ki me gledajo napacno.

jutri je nov dan...


vir

led

mrzlo, zareze kot led, nikjer izhoda, pred samim sabo se ne da ubezati, nikjer exit vrat. ne vem, cemu naj to prepisem, da se vedno in vedno pojavljam v situacijah, ki bi se jih vsak pameten clovek izogibal kot hudic kriza... verjetno je glavni razlog v upanju, da naslednjic bo vse vredu, ne more se dvakrat ponovtiti slaba zgodba, z isto osebo v podobni zgodbi v novi preobleki in vse se bo lepo izteklo. ali prevec upanja pomeni naivnost? ahm, bo ze drzalo. verjamem, nasedem in sem zopet na zacetku, le da ima ta zacetek se eno crno piko vec, ki ne bo sla stran.

kolikokrat gre lahko osel na led? uf, zelo velikrat, saj scasoma tudi led dobi debelejso skorjo, osel pa na zalost tudi. slej kot prej ostanejo le koscki...

vir